Goran Vojnović: Čefurji raus! & Đorđić se vrača

Nekje v zadnjih tednih, ki so se zdruznili v en dolg delovnik, sem naročila Vojnovićev paket ob izdaji novega romana, Đorđić se vrača. Čefurji raus! so ipak kultni, Beletrina pa je imela neko hudo akcijo, za oba romana sem dala manj kot 40 EUR. Nekje v tem obdobju sem fasala tudi hudo abstinenčno krizo zaradi pomanjkanja branja in v enem vikendu takrat požrla tri knjige, da sem si opomogla. Dve od teh sta bili ravno omenjeni Vojnovićevi.

Je že bilo prav in primerno, da sem vzela obe, saj je Đorđić se vrača nadaljevanje Čefurjev, ki sem jih od prvega branja itak že precej pozabila. Čefurji raus! so sicer top. Kot “otroku mešanega zakona” (kot sem velikokrat slišala, sicer netipične čefurske familije, kjer oče Bosanac bolje govori slovensko kot 100% Ljubljančanka mati), mi je ogromno for domačih in smešnih in veliko opisanih bolečin znanih. Vpogled v pomanjkanje komunikacije, tlačenje bolečine in katastrofalno močnega sindroma vsiljivca, ki so Fužine 15 let nazaj (pa v resnici random bosanska družina kjerkoli v Sloveniji) je bil že takrat neke vrste obliž na rane. Nismo ti samo mi ovakvi. To in jeza. Uuuuh jeza! Skratka, veliko tega štekam na neki bizarno elementarni ravni tudi ob drugem branju, morda zdaj še bolj, ko lahko gledam na vse skupaj z več distance.

Nobena prava čefurska družina ne hodi na kosila v restavracije. Še k Jovotu ne. Prvič je predrago, drugič bi se morali dve uri nekaj pogovarjat, kar je za čefursko družino prehudo. Doma v desetih minutah poješ in greš gledat dalje teve. Ali pa posodo pomivat. Zavisi od spola.
Goran Vojnović
Čefurji raus! str. 32

Đorđić se vrača je torej nadaljevanje Čefurjev. Če slučajno kdo še ni prebral Čefurji raus! pa bi raje to storil/a pred Đorđićem, preskočite naslednji odstavek.

Marko se po desetih letih nenapovedano vrne v Fužine. Piše se leto 2017, Slovenija razturava košarko, Fužine niso več Fužine, Marko pa je še zmeraj čefur. Morda najbolj nor point celega romana (ki mi je sicer nasploh boljši od Čefurji raus!), ki me je res sezul je bila Markova ugotovitev, da je kot južnjak, ki je bil rojen in živel v Sloveniji, in bil torej samo še en čefur, v Bosni spet stigmatiziran zaradi svojega priimka in porekla. Poreklom Janez, prezimenom Srbin. Pa spet ni ok. Greš v Bosno, tja, kamor bi te itak vsak Slovencelj najraje poslal, in se ti zgodba ponovi, spet nisi prav. Nisi tako kot bi moral biti. Spet si vsiljivec, pa ne zaradi česarkoli, kar si storil ali kar si kot ti sam. To je irelevantno. Važno je, kako se pišeš, kdo ti je fotr in iz kje ti je familija. Ni čudno, da se Marku odpelje.

Sto let sem rabil, da sem poštekal, da sem Srbin in da je Srbin v Visokom isto sranje kot čefur v Sloveniji. Isto sranje, drugo pakovanje. Samo da so se v Bosni čefurji pa Slovenci streljali med sabo, ne pa prcali z rodilniki pa dvojinami. Ampak jaz nisem mogel bit še enkrat čefur. Ni šans. Vse bi jaz lahko bil, transvestit, umproforac, mongoloid, cigo žarko, vse, pizda, samo ne še enkrat čefur. Ker res nisem mogel imet spet napačnega imena.
Goran Vojnović
Đorđić se vrača, str. 31

Od tu dalje vse kar Marko stori ali ne stori nekako zveni smiselno. Ga štekaš. Mogoče si misliš, budalo, upali mozak, ampak štekaš. Ta skoraj romantični, svetobolni Raskolnikov vibe dobi. S hardcore impostor sindromom, ki mu ga ne moreš zamerit, ker še tisto, kar je bil včasih dom in so bile njegove Fužine, še to je šlo v kurac. Vse je šlo v kurac, on mora pa zdaj bit. Sam, brez zaledja, brez varnostne mreže, brez ideje prihodnosti, biti. Semi-funkcionalen.

Roman požreš v enem večeru, priporočam branje enega za drugim, najprej Čefurjev, nato Đorđića, razen če se Čefurjev še zmeraj dobro spomnite. Oba romana ima Beletrina v posebni akciji za 39,00 EUR. To je manj kot 40 eur za dve knjigi trde vezave. Đabe. Pa luštno novo knjigarnico imajo na Starem trgu v Ljubljani! Sicer pa je Beletrina dostopna povsod, tudi online in tudi v e-verzijah knjig, as you know. Upam, da ponatisnejo še Figo. 

Z mosta na Preglovcu sem gledal dva labuda pa šest malih labudića. Labudi na Fužinama, to mi je bilo totalno ludilo. Samo še kremšnite začnejo Šipci prodajat, in lahko navale turisti. Samo res, kakšen je to promašaj, da si labud, a rodiš se na Fužinama. Labud čefur. Celo življenje te bodo drugi labudovi jebali v glavo, ker nisi z Bleda.
Goran Vojnović
Đorđić se vrača, str. 247

Ugo Bienvenu: Privzete nastavitve

Čas se je vrgel iz udobne četrte prestave v kaotično sedmo, ampak glede na to, da je bil eno leto nazaj to moj normalen tempo, se ne sekiram preveč. Kot zmeraj vsako minuto, ki jo lahko, porabim za branje, trenutno sicer berem dve knjigi, ampak sem ta teden končno uspela iti po svoj izvod Prevzetih nastavitev in dala vse na pavzo, da sem jo prebrala. Prvi sci-fi risoroman od VigeVageKnjige. Risoroman in SCI-FI? Yes, please!! In baje je še dober ko hudič. Pa še Jedrt Lapuh Maležič prevaja (če niste prebrali njenih Težkomentalcev, zamujate!!). Ja, kaj bi pa lahko še dodali, da bi bila jaz še bolj overly excited penguin? Sci-fi! Risoroman! The crowd goes wild!

Torej, iskreno, pričakovanja so zmeraj visoka. VVK me je navadil na ta standard in zato zmeraj pričakujem doživetje od risoromana, kjer klapa vse, zgodba, slika, tempo, barve, oblika knjige. Upam si reči, da so Privzete nastavitve prišle v moj top 2 risoromanov. Kar pomeni, da so prehitele kar nekaj meni res ljubih naslovov. Da me bo tako zelo sezul, nisem pričakovala, pa ajde, sem vedela, da če bo sci-fi mi bo dogajalo … ampak zgodba, risba, barve, ah. Če niste ljubitelji_ce sci-fi žanra in imate morda celo nek predsodek o njegovi kvaliteti nasploh … preberite Bienvenujeve Privzete nastavitve. Boste videli, kaj vse lahko SCI-FI ponudi.

In da se končno dotaknem tega scary scenarija zgodbe. Ne, ni postapokalipsa, ni distopija, planet ni šel k vragu in še zmeraj letijo okoli nas ptice … gre za drobno malenkost v ustroju napredne družbe, kakršna bomo najbrž postali, če se prej ne pobijemo ali zradiramo s planeta (ali planet sam). Majhna, skorajda operativna malenkost. Svetovni diski so namreč v nam ne tako oddaljeni prihodnosti polni. In da lahko vsi uporabniki spleta še zmeraj filamo svoje instagram in YT profile s fotkami obrokov, ljubljenčkov, knjig (ha!) in ostalega, je treba te diske prazniti. Kar pomeni, da se komisija (sestavljena iz ljudi, ne robotov, kar izkazuje resnost odločitve) na dnevni bazi odloča, katera umetniška dela bo izbrisala iz zgodovine podatkov in človeštva (popolnoma in v celoti), da bo sprostila prostor. Ko to tipkam, se ježim. So I will leave you with that. Think about it. Da se med drugim lotijo tudi meni posebno ljubega filma, še toliko bolj boli.

"Dandanes je naš problem ta, da ne verjamemo več v zgodbe. Kajti nimajo dovolj časa, da bi se usidrale, nimajo več časa, da bi odzvanjale. Zgradile so nas zgodbe, porušili pa nas bodo podatki."
Privzete nastavitve
Ugo Bienvenu

Ugo Bienvenu je Francoz, meni popolna neznanka in v resnici obožujem taka dragocena odkritja, nova imena na radarju, nove svetove! Ukvarja s filmom in animacijo (Marvel in Disney fani, tudi tam ima prste vmes). Privzete nastavitve so njegov četrti roman, kar, upam da, pomeni, da dobimo enkrat tudi prve tri, VVK, lepo gledam v vašo smer in pečem piškote za podkupnino! Je pa za Privzete nastavitve dobil tudi veliko nagrado kritike na festivalu v Angoulêmu. Če ste nekje na moji frekvenci, vam to ne pove prav veliko. Google pomaga: Angoulême International Comics Festival je drugi največji festival stripov/grafičnih novel/risoromanov v Evropi, takoj za italijanskim Lucca Comics & Games in tretji največji festival na svetu! Odvija se v Franciji že od leta 1974. Francozi so kul in jemljejo stripe resno, vsako leto imajo povprečno 200.000 obiskovalcev. Sumim, da imajo absolutno vse v francoščini, sicer bi že pakirala kufre, da gremo pogledat to čudo. V glavnem pa želim povedati, da velika nagrada kritike na festivalu v Angoulêmu nikakor ni mala stvar.

Risoroman kot tak je za mehko vezavo težka knjiga,  papir je očitno heavyduty stuff in jo res z guštom primeš. Lepotec diši. Barve so neverjetne, ogromno je temačnih prizorov v zgodbi, in VVK je ohranil vse najdrobnejše nianse odtenkov. Mjam!

V resnici res zadane zgodba. Juj, pa kako. Jaz sem jo v teh dneh še enkrat prebrala, pomoje se je ne moreš naveličati. Že v samem risanem delu vedno najdeš nekaj novega in posebnega. Res vam ga pripročam. Ma kaj priporočam: nujno ga pejte prebrat, bemtiš!! Lepotca dobite v spletni knjigarni VigeVageKnjige, v njihovi knjigarni v Šiški in v njihovih partnerskih knjigarnah (na spletu imajo vse lepo nanizane). Jaz sem ga kupila v sklopu njihovih Veličastnih 21, stane sicer 28 EUR in je vreden. Vsakega. Centa. Ne verjamete? Prov. Dobite tudi v svoji najbližji knjižnici, pa se prepričajte. Pridite povedati, kako se vam zdi!

Sheila Heti: Materinstvo

A veste tisto delitev knjig, na knjige in knjige? Ki je ne morem razložiti, razen tega da je knjiga še next level in tisti, ki imate to notranjo razdelitev, veste o čem govorim. Zame je Materinstvo Sheile Heti ena teh knjig. Zaenkrat vodi na mojem notranjem seznamu the knjig leta, ki bi jih priporočila vsem.

Pri takih knjigah imam problem opisati jih, brez kvarnikov in z navdušenjem, ki taki knjigi pritiče. Vem kaj knjiga ni. To ni knjiga ženske, ki se je odločila da ne bo imela otrok in prepričuje ljudi, da je to edina prava odločitev. Ne, to ni knjiga ženske, ki se je odločila, da bo imela otroke in prepričuje vse, da je to prava odločitev. Ne, to ni knjiga ženske samo za ženske. To je knjiga, ki izjemno nazorno pokaže ta intimen notranji razgovor okoli vprašanja, ki se pojavi pri vseh – res iskreno verjamem, da pri čisto vseh – ali se razmnožiti ali ne. Če ne drugega, te družba pripravi v to, da se na eni točki glede tega opredeliš. In zato menim, da bi knjigo morali prebrati vsi, ne glede na to, kje ste pri tem vprašanju in v katero skupino bitij se definirate.

Lahko je iti s tokom. Ampak ne v nedogled.

Na zadnji strani žepnice je citat, ki opozori, da če podčrtujete knjigo ko jo berete, boste ob Materinstvu porabili cel svinčnik. Jaz navadno ne podčrtujem knjig, si pa fotografiram ali prepišem odlomke, ki me zadanejo, ki mi dajo misliti, ki si jih želim zapomniti. Pri Materinstvu sem na eni točki ugotovila, da imam toliko fotk na telefonu, da praktično fotkarim 80% romana. Tako da nekaj bo na tem. Nekaj bo na tem miselnem toku, ki ga zliva na papir, s popolnim pomanjkanjem filtra in enostavnostjo misli in kompliciranostjo overthinkanja, ki mi je tako domača in v katero se lahko potopim. Všeč mi je ta zaletava iskrenost misli, ko Heti res vse ubesedi, tudi tiste stvari, za katere vem, da jih rade zamolčimo. Da jih jaz zamolčim, se delam, da jih nisem pomislila. Ker ni a) vljudno b) primerno c) dopustno.

Zadnja stran rozike, izšla je v sklopu Fabule 2020.

Skratka, opis te knjige bi lahko sestavljal klobčič citatov, s katerimi prepričaš človeka, da je knjiga genijalna. Seveda moraš imeti rad tip filozofskega intimnega romana, ki vrže formo skozi okno (idejo s kovanci obožujem), I guess. Prebrala sem precej mešanih odzivov na roman, ampak vseeno mislim, da mu  ljudje predvsem delajo krivico s tem ko ga poskušajo popredalčkati, medtem ko ga berejo. To je feministični roman. To je roman o bejbi, ki se ne more odločit, imeti otroka ali ne. To je bizarno pisanje brez strukture, ki izpade zelo enolično, sploh v avdioknjigi. Hm. Meni se zdi, da vsi ti reviewi vidijo drevo, ne vidijo gozda. Pa ne v smislu jaz-sem-advanced-zato-štekam, ampak res se mi zdi enoplastno shranjevanje informacij pri branju tega romana zamujena priložnost. Lizanje sladoleda čez šajbo, pa to.

"Ko sem to spraševala, sploh nisem pomislila, da takrat, ko bom premagala svoje občutke negotovosti, mogoče sploh ne bova več skupaj, saj svoje občutke negotovosti premagamo šele ko smo mrtvi."
Sheila Heti
Materinstvo

Beletrina je letos marca objavila tudi res kul video s Heti, kjer odgovarja na zanimiva in izvirna vprašanja, tako da linkam ta video, poglejte ga. Materinstvo opiše kot spiralo, se pravi, ne trikotnik, ne linearno opisovanje zgodbe, spirala … in to se tako krasno poklopi z njeno interno delitvijo teksta na menstrualni cikel. Njeno opisovanje agonije, ki je pogosto/vse pogosteje PMS, to spuščanje po spirali navzdol, če želite, je stisk roke nekoga, ki razume, drugačen vpogled v to kaotičnost, tako zame, kot za partnerja in nedolžne mimoidoče, sploh, ker ti daje ta kaotičnost velikokrat občutek popolne osamljenosti.

"Kaj naj si mislim o dveh obrazih Boga, o vsesprejemajočem in ljubečem novozaveznem Bogu ovulacije ter o maščevalnem in togotnem starozaveznem Bogu PMS-a? Kako naj ju pomirim v lastnem telesu?"
Sheila Heti
Materinstvo, str. 119

V resnici ne vem, če tale predstavitev preseže navdušeno čebljanje oboževalke knjige in primerno predstavi roman (doing it justice pa to). Ampak to bo moralo biti to. Preberite ga. Lahko bi v resnici samo to napisala. Preberte ga. Zame je gospa Sheila Heti na vrhu to-read seznama, z njenimi desetimi deli (torej jih imam še devet) in grem na lov.  Da mi Cobiss najde samo Materinstvo v angleški in slovenski izdaji, se mi zdi na tej točki heretizem, hvalazarože. Torej edini slovenski prevod, ki mi je predstavil Sheilo Heti, je Beletrinin. Svoj izvod Žepne Beletrine sem sicer kupila v Mladinski knjigi, vesela ko radio, ker sem bila prepričana, da je razprodana, za pičlih 10 EUR. Na voljo je tudi v Beletrinini knjigarni, tako fizični kot spletni, ima pa seveda Beletrina tudi Biblos e-knjigarno za bralnike (tam stane 7,99 EUR). Beletrina, če rabite glasbene želje … Sheila Heti no. Prosim. Izšla je v sklopu Fabule 2020, in ravnokar se odvija Fabula 2021, tako da oči in ušesa na peclje, jaz že delam seznam.

"... ne, da bi na svetu radi videli tega novega človeka, ampak da raje vidijo, da bi bila ta ženska zaposlena s skrbjo za otroka, kakor pa da bi počela kar koli drugega. Nekaj grozečega je na ženski, ki ni zaposlena z otroki. Na taki ženski je nekaj nemirnega. Česa se bo lotila namesto tega? Kakšne težave bo zakuhala?"
Sheila Heti
Materinstvo, str. 42/43

Marc-Antoine Mathieu: Otto, uzrti človek

O, veste, danes pišem pa ljubezensko zgodbo. Mojo zgodbo z VigeVageKnjige namreč. VigeVageKnjige (VVK v nadaljevanju) so neodvisna založbica, ki izdaja risoromane, kar Otto je. Risoroman, v slovenščini, ljudje! Ko sem prvič ponesreči našla na spletu prispevek o VVK sem najprej rabila minuto, da sem prebolela dejstvo, da stvar obstaja in diha in stresa iz valilnice risoromane meni za vogalom že nekaj let, jaz pa živim v nevednosti. *dramatičen premor* Nato sem seveda naročila prvi dve knjigi (Prepovedani sad in Rdeča Rosa, tja še pridemo, no worries) in ostalo je zgodovina.

Moji jajčki, ki so trenutno doma in ne na izposoji. In izkaznica za 21 veličastnih, seveda. #važna

Morda velja omeniti, da je risoroman pravzaprav VVK skovanka, ki jo jaz uporabljam kot nekaj danega. Grafična novela, sure, risoroman zveni bolj kul. In resneje od stripa, čeprav mi tudi strip zveni čisto kul in jih rada prebiram, vidim, da jih ločujem v mislih. Strip je tista tanka knjižica Miki miške, ki smo jih nekdaj lahko kupili v trafikah (a to sploh še obstaja?), risoroman je knjiga, spojitev narisanega in napisanega, ki ustvari novo percepcijo branja literature, za moje oči izredno intenzivno izkušnjo. Sam me spravi v jok, pa skorajda ni besed v njem. Ljubim edinstvenost vsakega risoromana, stil avtorja toliko doprinese k izražanju vsebine. Še formati knjige so vsak malo po svoje, no!

Otto, uzrti človek, me je dolgo čakal. Spomnim se, da je avtor tudi obiskal Ljubljano, in uspešno sem ga zamudla. Šele po tem me je risoroman poklical, mislim, da je šel z menoj na enem od sejmov v Cankarju. Pa če obstaja boginja risoromana, je že vedela kaj počne, ker je bil tajming perfekten. Bila sem namreč ravno nekje v poglavju človeka, ko se mi je zdelo izredno nepošteno in nesprejemljivo, da moje obnašanje in čustvovanje definirajo dogodki in leta, na katere nisem mogla imeti vpliva. Predstavljajte si ta objem knjige in olajšanje ob odkritju zgodbe; kot da bi Mathieu oz. Otto šla čez to obdobje z mano, skupaj z mano žvečila frustracijo dejstva, da te definirajo začetna leta tvojega življenja. Otto namreč dobi edinstveno priložnost, motriti ta najzgodnješa leta, jih secirati iz sekunde v sekundo in dobiti ta vpogled v trenutke razvoja z védenjem odraslega človeka, v kaj so se ti trenutki razrasli. Mathieu je izkušnjo narisal in opisal tako, da je Otto zame psihološki in filozofski vrtinec vprašanja obstoja, analize lastnega obstoja iz kota zunanjega opazovalca, in pojavi se meni ključno vprašanje ali je objektivnost pregleda sploh možna, ali zopet vsebino gledaš skozi prizmo interesov in vrednot, ki so te ustvarili skozi dejanja tega istega otroštva, ki ga zdaj opazuješ, da bi ga ozavestil in s tem sebe in prizmo, ustvarjeno skozi to otroštvo, neizogibno spremenil … Risoroman, ki mi ni dal miru, ki sem ga prebrala na dušek, potem pa še enkrat počasi po majhnih požirkih in ga še zmeraj najraje odprem.

Edino ogledalo, ki ga imam doma, pa še nagne se, morala sem poskusiti, ogledalo je preveč pomembno za Otta, da se ne bi poigrala še s tem.

"Otto je uvidel, da je bila njegova osebnost v bistvu zgrajena na pozabi, pa tudi to, v kako veliki meri jo je izoblikoval ta njemu nevidni del. (Mathieu, Otto, uzrti človek, str. 41)

Marc-Antoine Mathieu je sicer francoski stripar in scenograf in ga pred Ottojem nisem poznala spljoh. Ker francosko znam 4-6 besed, njegovih drugih del ne morem raziskovati, dokler VVK ne izda novih, oz. se lotim odkrivanja v angleščini. Ampak mislim, da bi lahko izdali še kakšno. Navijam za to.

Otto, uzrti človek, sem kupila na knjižnem sejmu, sicer pa ga je možno kupiti v spletni knjigarni VigeVageKnjig (o matr, kako se pa to pravilno sklanja?) ali v njihovi knjigarnici v Šiški. Na spletni strani imajo tudi lep, jasen opis z zemljevidom, kje vse se jih da dobiti po Sloveniji (pak tudi v Trstu #trstjenaš). Čudovita bela knjiga formata, ki vam bo kravžljal OCD  (v resnici pa ga imam rada), v trdi vezavi, za 25 EUR, prevedla ga je Katja Šaponjič. Še Mathieuja!

"Vse je temeljilo na neverjetni pičlosti. Ob razvozlavanju slučajnosti je Otto spoznal, da jo je moč najti povsod; popolnoma nepomembni dogodki so ga za vedno zaznamovali, medtem ko so drugi, na videz odločilni dogodki pustili komaj kakšno sled. "Vse se nam izmuzne," je pomislil." (Mathieu, Otto, uzrti človek, str. 42)

Olga Tokarczuk: Bizarne zgodbe

Ko se je znova&končno v tem brezčasju odprla Mladinska knjiga, sem se usedla na kolo in vzhičeno oddirjala proti Konzorciju z mojim darilnim bonom, ki je čakal leto dni, da sem ga lahko porabila. Končno spet možnost dveurnega sprehajanja med policami in nabiranja knjig, radost in veselje, vam povem. Moderne klasike imam zelo rada (zbirko mislim) in v prvem štuku MKja se praktično takoj spotakneš obnje. Cincala sem med Lakoto (ta me še čaka!) in Bizarnimi zgodbami in na koncu odnesla slednjo, ker me je glasneje klicala. Nikoli ni dovolj bizarnosti v življenju in v resnici sem se v zadnjih letih precej navlekla na kratke zgodbe.

Sveže nabrani svetovi in na to-read kupčku slikana lepotica.

Olga Tokarczuk je sicer next level, nobelova nagrajenka leta 2018 (Pelji svoj plug čez kosti mrtvih je na mojem TR seznamu, kuka s kupa to-read), napisanih ima že 9 romanov, tri novelistične zbirke in dve knjigi esejev. So pa Bizarne zgodbe moje prvo srečanje z njo in priznam, všeč mi je. Še jo bom povabila na zmenek.

Bizarne zgodbe je torej zbirka desetih … bizarnih zgodb. Bizarnih kako? Da vzame neko dano resničnost, dejstvo, ali predvidevanje, kako bomo živeli ali bi lahko živeli v prihodnosti kot družba, ker so zametki že tu, in to resničnost zamakne za nekaj stopinj. Ravno toliko, da je off. Bizarno velikokrat sem pomislila med branjem ali na koncu zgodbe, da tole je bilo pa res bizarno, pa ne le zato, ker mi je beseda bizarno všeč. Presenetil me je skorajda sci-fi element nekaterih zgodb, ki se dogajajo v prihodnosti. Te so me morda tudi najbolj pritegnile, predvsem zato, ker se opisana stanja družbe in posameznika niti ne zdijo tako zelo daleč in nerealna. Če bi morala izbrati meni tri najljubše, so to najbrž Obisk, Transfugij in Koledar človeških praznikov, čeprav iskreno, je težko izbrati, ker takoj najdem še tri, ki bi jih želela izpostaviti, pa smo potem že čez polovico seznama in stvar izgubi smisel.

“Človek, ki ga vidiš, ne obstaja zato, ker ga vidiš, temveč zato, ker on gleda tebe.”

Olga Tokarczuk, Potnik, str. 7, Bizarne zgodbe

Obisk opisuje sestav družbe, kjer lahko vsak, ki je dovolj premožen, funkcionira z nekaj svojimi kloni (bogatejši ko si, več jih imaš, seveda). V družbi, kjer moramo biti vsi za vse (pa ne napol, temveč vsi strokovnjaki za vsaj 5 različnih področij, pa vsako področje mora imeti svoj Insta profil, kenede) se zdi delitev svojih delovanj, nagonov, zadolžitev in strasti na večkratnik mene skorajda mamljiva in nekaj, kar gotovo (po)tuhtajo v kakšnem laboratoriju. Vendar je to zgolj nekaj danega v zgodbi, kar je v ospredju, je opazovanje zakonitosti delovanja med kloni in med soljudmi, kako se s tem, ko se podvojimo, potrojimo, početverimo, zapremo v neprodušen krog, iz katerega je stik z drugim človekom nekako nehigieničen in izjemno invaziven. Individualistična družba, doterana do te skrajnosti, da živiš le s svojimi kloni, katerim ne smeš pogledati pregloboko v oči, obenem pa z njimi izkazuješ zunanji status. Popolna osama v večkratniku sebe in perfektna, premišljena fasada za zunanji svet, predvsem pa grozljiva vsakdanjost in navadnost tega.

O. Tokarczuk, Transfugij, str. 79, Bizarne zgodbe

Transfugij, uh, ta me je morda najbolj sezula. Ločitev človeka od vsega naravnega. Vsega. Matematičen obračun s čustvi, reakcijami, vsem notranjim, pustimo naravo kot tako, tisto je itak že passé. In obenem kraljestvo visoke tehnologije, s katero lahko vse tiste neprilagojence na krasni novi svet, vrnemo nazaj v naravo, v divjino. Seveda je tudi to zgolj perfektna storitev, cena zanjo pa popolna odpoved lastni človeškosti. Spet vnos scifi elementa, ampak tako vrhunsko spolirano ogledalo temu, kar postajamo, da je stvar res scary. Morda kar malo Black mirror viba, če ste ga gledali. Ko je najbolj grozljiv moment vsega kar vidiš v tisti epizodi tisti trenutek, ko si rečeš, ej, sam to se v resnici legit lahko zgodi. E, to.

Koledar človeških praznikov prizmo bizarnosti potegne čez vero. Kako bi izgledalo, če bi dejanske praznike lahko dejansko vsako leto izvajali, na subjektu čaščenja? Da bi Kristus (ali kdorkoli želite) vsako leto res moral vstati od mrtvih. Tako, dejansko. Kdo je ta Kristus? S katerega planeta, dimenzije, časa in zakaj vsako leto umre, da na novo vstane? Zakaj to ljudje potrebujemo? Ali ni obravnavanje nekoga kot božanstvo morda najbolj nehumano početje, ki ga temu subjektu lahko prizadejemo in ali ni ravno to point čaščenja?

Namenoma spuščam druge draguljčke, fantastičen plot twist v Gori vseh svetih, pa nevarnost samoumevnosti materinske ljubezni v Ozimnici in relativnost resnice in resničosti v Srcu ter Resnični zgodbi. Kar meni najbolj dogaja poleg same zgodbe je izbor besed, način pisanja, ki zna postaviti vsako črko tja kjer mora biti, slow food večerja z vrhunskim vinom, nasiti me, prisežem, tu nazdravljam tudi prevajalki Jani Unuk.

Ko je umrla, ji je priredil spodoben pogreb. Prišle so vse njene prijateljice, sključene starejše ženske v baretkah, v po naftalinu zaudarjajočih kožuhih z ovratniki iz nutrije, iz katerih so kot veliki bledi gomolji štrlele njihove glave. Ko se je krsta na od dežja mokrih vrveh spustila navzdol, so začele obzirno pohlipavati, potem pa so, stisnjene v gručice pod malimi kupolami zložljivih dežnikov z najbolj nezaslišanimi vzorci, krenile proti avtobusnim postajališčem.

Olga Tokarczuk, Ozimnica, str. 23, Bizarne zgodbe

Bizarne zgodbe Olge Tkarczuk (v prevodu Jane Unuk) sem kupila v Mladinski knjigi, za slabih 25 eur (trda vezava), izšla je pri Cankarjevi založbi v Modernih klasikih. Sicer imamo lepo število prevedenih del (k sreči, poljšična ni moja jaća strana and that’s an understatement), cobiss v knjižnicah poleg Bizarnih zgodb najde: Beguni; Jakobove bukve ali Veliko popotvanje čez sedmero meja, petero jezikov in troje velikih ver, če sploh ne štejemo tistih malih; Dnevna hiša, nočna hiša; Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, Pravek in drugi časi. Sicer vsi romani, ampak kratke zgodbe so odličen, meni posebno ljub, format, s katerim se lahko spoznamo z Olgo. My kind of weird!

To je pomembna kombinacija: ustvarjati in živeti. Ničesar več ne potrebujem.

O. Tokarczuk, Obisk, str. 45, Bizarne zgodbe

Brandon Sanderson, Mistborn trilogija

Mistborn trilogija v meglicah. Uuu, artsy!

Ko me res dober svet potegne vase, prežveči in na koncu zadnje strani izpljune nazaj v realnost, imam pogosto občutek žalovanja. Kot po res dobrem dopustu, ko se vračaš domov, ali po ob odhodu iz dvorane po res hudem koncertu. Trenutno sem v tej fazi za Mistborn svetom Brandona Sandersona, najbolje da zlijem to na papir.

Brandon Sanderson je eno večjih imen fantazijskega sveta in ima, podobno kot vsa ta “večja imena” (definiraj večje ime, a? Hm.), skoraj-fanatično bazo fanov in skoraj-fanatično bazo hejterjev. Znan je kot avtor, ki je zaključil kultno Jordanovo sago Wheel of Time, o kateri sem slišala toliko slabega, da jo vztrajno prehitevajo na moji to-read listi (sicer naj bi Sanderson dvignil kvaliteto zadnjih del, ampak o tem ne vem nič). Ima pa postavljen čisto svoj svet, Cosmere, v katerem se odvija večina njegovih zgodb, tudi Mistborn. Stormlight arhivi so bolj znani in obsežnejši, prvi cikel naj bi se zaključil leta 2023, zato ga ne mislim začet prej, ker PTSD GRRMartin, hvalalepa. Seveda ima – do zdaj od oka 25 knjig – Cosmere vesolje svoj vrstni red branja (in ne, nikakor ni treba prebrati vse-ali-nič, so manjše zaključene celote, preden koga prestrašim!), ampak, predno se poročiš s svetom za celo leto ali celo dlje, ga je najprej vredno poskusiti, eh? No, za moj poskus sem vzela Mistborn, ker je kratka, zaključena trilogija, ima pa Sanderson tudi samostojne zaključene zgodbe.

Preprost zemljevid . Jaz jih rada pogledam med branjem, ko liki potujejo naokoli.

Mistborn pride opremljena z zemljevidom sveta, kot se za fantazijo spodobi in celo zemljevidom mest, zadnji je za moj okus scela neuporaben (zemljevid sveta pa dejansko je, kar ni tako zelo samoumevno). Magija sveta bazira na kovinah, ki dajejo osebam, ki so jih sposobne žgati v telesu, različne sposobnosti, kar Sanderson uspešno in kompleksno sestavi, skozi zgodbo pa izredno kvalitetno in subtilno vnese v svet, tako da mi je bilo kot bralki to nekaj danega, ni bilo potrebe po študiju zakonitosti sveta (je pa na koncu knjige pojasnjevalnik, za ljubitelje sistematike in seznamov). Ureditev sveta je, na kratko, narobe, iz tega tudi izhaja zagon zgodbe – množičen, reven skaa sloj, delavci, izstradani, izgoreli in popolnoma apatični; visoka aristokracija, ki ima sposobnost upravljanja s kovinami (t.i. Allomancy) in Veliki vodja, the Lord Ruler, nekaj med vladarjem in božanstvom, s svojimi zelo srhljivimi svečeniki in izrednim uradniškim aparatom, ki skrbi za red in mir. Črno-bel, urejen svet na, tako se zdi, umirajočem, dušečem planetu z rdečim soncem, uvelorjavimi rastlinami in konstantimi padavinami pepela. Ew. Seveda ni vse tako črnobelo, ker potlačen in lačen skaa razred razvije svojo uporniško celico in v zelo efektivni del te celice pristane tudi naša glavna protagonistka, Vin, katero vodja te, ta efektivne celice upora, Kelsier, očetovsko vzame pod mentorstvo, ko se izkaže, da imata oba precej redko sposobnost: oba lahko žgeta in upravljata z več kot eno samo kovino v telesu, kar ju naredi, ta-daaaa, Mistborn.

“What kind of stories?”

“The best kind, of course,” Slowshift said, tapping his book. “The kind about monsters and myths. Longtales, some call them – stories told by skaa around the fires, whispering of mistwraiths, sprites and brollins and such.”

“I don’t have much time for stories,” Vin said.

“Seems that fewer and fewer people do, these days. It makes me wonder what is so alluring about the real world that gives them all such a fetish for it. It’s not a very nice place these days.”

Brandon Sanderson, The Hero of Ages, p. 226, Mistborn trilogy

Seveda ni smiselno pisati spoilerjev, jih tudi sama sovražim. Kvarnike. V resnici mi je beseda kvarnik prirasla k srcu, naj bodo kvarniki. Ampak ne na tem blogu! Smiselno pa je napisati, da Sandersonu uspe ustvariti trilogijo, v kateri ni noben del samo filler. Joj, priljubljenost trilogij za pisanje fantazije. Ker je LOTR v treh delih, pa sploh ne zato, ker bi Tolkien to želel, temveč zato, ker ni bilo denarja za izdajo Gospodarja v eni knjigi. Kakšna ironija. No, in potem dobimo precej trilogij, iz katerih bi zlahka izbrisali za eno dobro knjigo balasta in dobili kvalitetno zgodbo, ki bi bila najbrž samostojna knjiga, morda dve, ne pa tri. Tako pa to ne gre, očitno. No, druge knjige trilogij se zmeraj lotim precej … previdno. Oprezam za tistimi praznimi blabla odlomki, za tist stoff, ki ga moram preglodat da pridem do vsebine in ki doda avtorju petdeset poglavij … Sanderson se temu izogne. Posamične knjige niso sicer zaključene celote, ampak trilogija kot taka pa je, kvalitetna, zaključena obsežna zgodba, z zakonitostimi, ki stojijo, z liki, ki jih vzljubiš in ki se (večinoma) dobro razvijejo. Še ena stvar, ki me je res pritegnila – ne zgodi se mi pogosto, da me toliko likov tako pritegne, Sandersonu uspe približati več likov do mere, da se res navežeš nanje, noben mi ni šel na živce in kljub njihovi različnosti, vse skupaj klapa. Sazed je moja ljubezen, ampak kako pa ne bi bil, Sheldon, ki shranjuje znanje sveta v kovino? Ah. <3 Pri glavnem ženskem liku, ki tesno sodeluje z večjimi moškimi liki v zgodbi, se zna zgoditi, da postane zgolj sidekick. Sanderson Vin in odnos do nje, tako prijateljski, mentorski kot romantičen, ne zmaliči v you a woman, you love and cry and fear and no more, kar je zame kar dealbreaker. Edina kritika, ki bi jo imela za njegov slog je morda preveč enostavno utemeljevanje enakovrednosti v romantičnem odnosu, ki se sčasoma razvije, pa ne morem opisati kako in kaj ker kvarnik. Skratka, bilo mi je odvečno, odnos med njima se je lepo pokazal skozi zgodbo in pripovedovanje, utemeljevanje, sploh pa ne tako pogosto, ni bilo potrebno, Sanderson zmore brez tega. Aja, romantike kot take ni veliko, ker reševanje ljudi in režima in sveta in general, ane.

Še en fair warning: Sanderson je eden od t.i. slow-burnov. Ja. That’s a thing. In veliko je bralcev, fantasy bralcev, ki zgodb, ki se počasi zgradijo, likov, ki se postopoma razvijejo, ne morejo brati. Nimajo potrpljenja ali želje, kakorkoli, ne gre skozi. Sanderson je eden od teh, čeprav, priznam, se meni Mistborn ni zdela napisana v počasnem tempu in me je presenetila reakcija fastburnovcev, da tudi Mistborn ne morejo. Then again, živim za Tolkien, Hobb ipd. tempo, v primerjavi z njimi se Sanderson lahko zdi hiter.

Mistborn trilogija sestoji iz treh naslovov: The Final Empire, The Well of Ascension, The Hero of Ages, treh knjig, povprečno 650 strani mojih Orion Books izvodov, ki sem jih kupila v Mladinski knjigi (slabih 10 EUR vsak izvod, paperback, oz. mehka vezava). Čudovite naslovnice, bele knjige, res mi dobro zgledajo. Angleški izvodi, slovenskega prevoda česarkoli od Sandersona (še) nimamo. Mistborn se nadaljuje v 2. ero, nekaj stoletij po prvi eri, torej prvi trilogiji, še s tremi novelami. Pridejo na vrsto.

Najlepša naslovnica