Olga Tokarczuk: Bizarne zgodbe

Ko se je znova&končno v tem brezčasju odprla Mladinska knjiga, sem se usedla na kolo in vzhičeno oddirjala proti Konzorciju z mojim darilnim bonom, ki je čakal leto dni, da sem ga lahko porabila. Končno spet možnost dveurnega sprehajanja med policami in nabiranja knjig, radost in veselje, vam povem. Moderne klasike imam zelo rada (zbirko mislim) in v prvem štuku MKja se praktično takoj spotakneš obnje. Cincala sem med Lakoto (ta me še čaka!) in Bizarnimi zgodbami in na koncu odnesla slednjo, ker me je glasneje klicala. Nikoli ni dovolj bizarnosti v življenju in v resnici sem se v zadnjih letih precej navlekla na kratke zgodbe.

Sveže nabrani svetovi in na to-read kupčku slikana lepotica.

Olga Tokarczuk je sicer next level, nobelova nagrajenka leta 2018 (Pelji svoj plug čez kosti mrtvih je na mojem TR seznamu, kuka s kupa to-read), napisanih ima že 9 romanov, tri novelistične zbirke in dve knjigi esejev. So pa Bizarne zgodbe moje prvo srečanje z njo in priznam, všeč mi je. Še jo bom povabila na zmenek.

Bizarne zgodbe je torej zbirka desetih … bizarnih zgodb. Bizarnih kako? Da vzame neko dano resničnost, dejstvo, ali predvidevanje, kako bomo živeli ali bi lahko živeli v prihodnosti kot družba, ker so zametki že tu, in to resničnost zamakne za nekaj stopinj. Ravno toliko, da je off. Bizarno velikokrat sem pomislila med branjem ali na koncu zgodbe, da tole je bilo pa res bizarno, pa ne le zato, ker mi je beseda bizarno všeč. Presenetil me je skorajda sci-fi element nekaterih zgodb, ki se dogajajo v prihodnosti. Te so me morda tudi najbolj pritegnile, predvsem zato, ker se opisana stanja družbe in posameznika niti ne zdijo tako zelo daleč in nerealna. Če bi morala izbrati meni tri najljubše, so to najbrž Obisk, Transfugij in Koledar človeških praznikov, čeprav iskreno, je težko izbrati, ker takoj najdem še tri, ki bi jih želela izpostaviti, pa smo potem že čez polovico seznama in stvar izgubi smisel.

“Človek, ki ga vidiš, ne obstaja zato, ker ga vidiš, temveč zato, ker on gleda tebe.”

Olga Tokarczuk, Potnik, str. 7, Bizarne zgodbe

Obisk opisuje sestav družbe, kjer lahko vsak, ki je dovolj premožen, funkcionira z nekaj svojimi kloni (bogatejši ko si, več jih imaš, seveda). V družbi, kjer moramo biti vsi za vse (pa ne napol, temveč vsi strokovnjaki za vsaj 5 različnih področij, pa vsako področje mora imeti svoj Insta profil, kenede) se zdi delitev svojih delovanj, nagonov, zadolžitev in strasti na večkratnik mene skorajda mamljiva in nekaj, kar gotovo (po)tuhtajo v kakšnem laboratoriju. Vendar je to zgolj nekaj danega v zgodbi, kar je v ospredju, je opazovanje zakonitosti delovanja med kloni in med soljudmi, kako se s tem, ko se podvojimo, potrojimo, početverimo, zapremo v neprodušen krog, iz katerega je stik z drugim človekom nekako nehigieničen in izjemno invaziven. Individualistična družba, doterana do te skrajnosti, da živiš le s svojimi kloni, katerim ne smeš pogledati pregloboko v oči, obenem pa z njimi izkazuješ zunanji status. Popolna osama v večkratniku sebe in perfektna, premišljena fasada za zunanji svet, predvsem pa grozljiva vsakdanjost in navadnost tega.

O. Tokarczuk, Transfugij, str. 79, Bizarne zgodbe

Transfugij, uh, ta me je morda najbolj sezula. Ločitev človeka od vsega naravnega. Vsega. Matematičen obračun s čustvi, reakcijami, vsem notranjim, pustimo naravo kot tako, tisto je itak že passé. In obenem kraljestvo visoke tehnologije, s katero lahko vse tiste neprilagojence na krasni novi svet, vrnemo nazaj v naravo, v divjino. Seveda je tudi to zgolj perfektna storitev, cena zanjo pa popolna odpoved lastni človeškosti. Spet vnos scifi elementa, ampak tako vrhunsko spolirano ogledalo temu, kar postajamo, da je stvar res scary. Morda kar malo Black mirror viba, če ste ga gledali. Ko je najbolj grozljiv moment vsega kar vidiš v tisti epizodi tisti trenutek, ko si rečeš, ej, sam to se v resnici legit lahko zgodi. E, to.

Koledar človeških praznikov prizmo bizarnosti potegne čez vero. Kako bi izgledalo, če bi dejanske praznike lahko dejansko vsako leto izvajali, na subjektu čaščenja? Da bi Kristus (ali kdorkoli želite) vsako leto res moral vstati od mrtvih. Tako, dejansko. Kdo je ta Kristus? S katerega planeta, dimenzije, časa in zakaj vsako leto umre, da na novo vstane? Zakaj to ljudje potrebujemo? Ali ni obravnavanje nekoga kot božanstvo morda najbolj nehumano početje, ki ga temu subjektu lahko prizadejemo in ali ni ravno to point čaščenja?

Namenoma spuščam druge draguljčke, fantastičen plot twist v Gori vseh svetih, pa nevarnost samoumevnosti materinske ljubezni v Ozimnici in relativnost resnice in resničosti v Srcu ter Resnični zgodbi. Kar meni najbolj dogaja poleg same zgodbe je izbor besed, način pisanja, ki zna postaviti vsako črko tja kjer mora biti, slow food večerja z vrhunskim vinom, nasiti me, prisežem, tu nazdravljam tudi prevajalki Jani Unuk.

Ko je umrla, ji je priredil spodoben pogreb. Prišle so vse njene prijateljice, sključene starejše ženske v baretkah, v po naftalinu zaudarjajočih kožuhih z ovratniki iz nutrije, iz katerih so kot veliki bledi gomolji štrlele njihove glave. Ko se je krsta na od dežja mokrih vrveh spustila navzdol, so začele obzirno pohlipavati, potem pa so, stisnjene v gručice pod malimi kupolami zložljivih dežnikov z najbolj nezaslišanimi vzorci, krenile proti avtobusnim postajališčem.

Olga Tokarczuk, Ozimnica, str. 23, Bizarne zgodbe

Bizarne zgodbe Olge Tkarczuk (v prevodu Jane Unuk) sem kupila v Mladinski knjigi, za slabih 25 eur (trda vezava), izšla je pri Cankarjevi založbi v Modernih klasikih. Sicer imamo lepo število prevedenih del (k sreči, poljšična ni moja jaća strana and that’s an understatement), cobiss v knjižnicah poleg Bizarnih zgodb najde: Beguni; Jakobove bukve ali Veliko popotvanje čez sedmero meja, petero jezikov in troje velikih ver, če sploh ne štejemo tistih malih; Dnevna hiša, nočna hiša; Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, Pravek in drugi časi. Sicer vsi romani, ampak kratke zgodbe so odličen, meni posebno ljub, format, s katerim se lahko spoznamo z Olgo. My kind of weird!

To je pomembna kombinacija: ustvarjati in živeti. Ničesar več ne potrebujem.

O. Tokarczuk, Obisk, str. 45, Bizarne zgodbe

Brandon Sanderson, Mistborn trilogija

Mistborn trilogija v meglicah. Uuu, artsy!

Ko me res dober svet potegne vase, prežveči in na koncu zadnje strani izpljune nazaj v realnost, imam pogosto občutek žalovanja. Kot po res dobrem dopustu, ko se vračaš domov, ali po ob odhodu iz dvorane po res hudem koncertu. Trenutno sem v tej fazi za Mistborn svetom Brandona Sandersona, najbolje da zlijem to na papir.

Brandon Sanderson je eno večjih imen fantazijskega sveta in ima, podobno kot vsa ta “večja imena” (definiraj večje ime, a? Hm.), skoraj-fanatično bazo fanov in skoraj-fanatično bazo hejterjev. Znan je kot avtor, ki je zaključil kultno Jordanovo sago Wheel of Time, o kateri sem slišala toliko slabega, da jo vztrajno prehitevajo na moji to-read listi (sicer naj bi Sanderson dvignil kvaliteto zadnjih del, ampak o tem ne vem nič). Ima pa postavljen čisto svoj svet, Cosmere, v katerem se odvija večina njegovih zgodb, tudi Mistborn. Stormlight arhivi so bolj znani in obsežnejši, prvi cikel naj bi se zaključil leta 2023, zato ga ne mislim začet prej, ker PTSD GRRMartin, hvalalepa. Seveda ima – do zdaj od oka 25 knjig – Cosmere vesolje svoj vrstni red branja (in ne, nikakor ni treba prebrati vse-ali-nič, so manjše zaključene celote, preden koga prestrašim!), ampak, predno se poročiš s svetom za celo leto ali celo dlje, ga je najprej vredno poskusiti, eh? No, za moj poskus sem vzela Mistborn, ker je kratka, zaključena trilogija, ima pa Sanderson tudi samostojne zaključene zgodbe.

Preprost zemljevid . Jaz jih rada pogledam med branjem, ko liki potujejo naokoli.

Mistborn pride opremljena z zemljevidom sveta, kot se za fantazijo spodobi in celo zemljevidom mest, zadnji je za moj okus scela neuporaben (zemljevid sveta pa dejansko je, kar ni tako zelo samoumevno). Magija sveta bazira na kovinah, ki dajejo osebam, ki so jih sposobne žgati v telesu, različne sposobnosti, kar Sanderson uspešno in kompleksno sestavi, skozi zgodbo pa izredno kvalitetno in subtilno vnese v svet, tako da mi je bilo kot bralki to nekaj danega, ni bilo potrebe po študiju zakonitosti sveta (je pa na koncu knjige pojasnjevalnik, za ljubitelje sistematike in seznamov). Ureditev sveta je, na kratko, narobe, iz tega tudi izhaja zagon zgodbe – množičen, reven skaa sloj, delavci, izstradani, izgoreli in popolnoma apatični; visoka aristokracija, ki ima sposobnost upravljanja s kovinami (t.i. Allomancy) in Veliki vodja, the Lord Ruler, nekaj med vladarjem in božanstvom, s svojimi zelo srhljivimi svečeniki in izrednim uradniškim aparatom, ki skrbi za red in mir. Črno-bel, urejen svet na, tako se zdi, umirajočem, dušečem planetu z rdečim soncem, uvelorjavimi rastlinami in konstantimi padavinami pepela. Ew. Seveda ni vse tako črnobelo, ker potlačen in lačen skaa razred razvije svojo uporniško celico in v zelo efektivni del te celice pristane tudi naša glavna protagonistka, Vin, katero vodja te, ta efektivne celice upora, Kelsier, očetovsko vzame pod mentorstvo, ko se izkaže, da imata oba precej redko sposobnost: oba lahko žgeta in upravljata z več kot eno samo kovino v telesu, kar ju naredi, ta-daaaa, Mistborn.

“What kind of stories?”

“The best kind, of course,” Slowshift said, tapping his book. “The kind about monsters and myths. Longtales, some call them – stories told by skaa around the fires, whispering of mistwraiths, sprites and brollins and such.”

“I don’t have much time for stories,” Vin said.

“Seems that fewer and fewer people do, these days. It makes me wonder what is so alluring about the real world that gives them all such a fetish for it. It’s not a very nice place these days.”

Brandon Sanderson, The Hero of Ages, p. 226, Mistborn trilogy

Seveda ni smiselno pisati spoilerjev, jih tudi sama sovražim. Kvarnike. V resnici mi je beseda kvarnik prirasla k srcu, naj bodo kvarniki. Ampak ne na tem blogu! Smiselno pa je napisati, da Sandersonu uspe ustvariti trilogijo, v kateri ni noben del samo filler. Joj, priljubljenost trilogij za pisanje fantazije. Ker je LOTR v treh delih, pa sploh ne zato, ker bi Tolkien to želel, temveč zato, ker ni bilo denarja za izdajo Gospodarja v eni knjigi. Kakšna ironija. No, in potem dobimo precej trilogij, iz katerih bi zlahka izbrisali za eno dobro knjigo balasta in dobili kvalitetno zgodbo, ki bi bila najbrž samostojna knjiga, morda dve, ne pa tri. Tako pa to ne gre, očitno. No, druge knjige trilogij se zmeraj lotim precej … previdno. Oprezam za tistimi praznimi blabla odlomki, za tist stoff, ki ga moram preglodat da pridem do vsebine in ki doda avtorju petdeset poglavij … Sanderson se temu izogne. Posamične knjige niso sicer zaključene celote, ampak trilogija kot taka pa je, kvalitetna, zaključena obsežna zgodba, z zakonitostimi, ki stojijo, z liki, ki jih vzljubiš in ki se (večinoma) dobro razvijejo. Še ena stvar, ki me je res pritegnila – ne zgodi se mi pogosto, da me toliko likov tako pritegne, Sandersonu uspe približati več likov do mere, da se res navežeš nanje, noben mi ni šel na živce in kljub njihovi različnosti, vse skupaj klapa. Sazed je moja ljubezen, ampak kako pa ne bi bil, Sheldon, ki shranjuje znanje sveta v kovino? Ah. <3 Pri glavnem ženskem liku, ki tesno sodeluje z večjimi moškimi liki v zgodbi, se zna zgoditi, da postane zgolj sidekick. Sanderson Vin in odnos do nje, tako prijateljski, mentorski kot romantičen, ne zmaliči v you a woman, you love and cry and fear and no more, kar je zame kar dealbreaker. Edina kritika, ki bi jo imela za njegov slog je morda preveč enostavno utemeljevanje enakovrednosti v romantičnem odnosu, ki se sčasoma razvije, pa ne morem opisati kako in kaj ker kvarnik. Skratka, bilo mi je odvečno, odnos med njima se je lepo pokazal skozi zgodbo in pripovedovanje, utemeljevanje, sploh pa ne tako pogosto, ni bilo potrebno, Sanderson zmore brez tega. Aja, romantike kot take ni veliko, ker reševanje ljudi in režima in sveta in general, ane.

Še en fair warning: Sanderson je eden od t.i. slow-burnov. Ja. That’s a thing. In veliko je bralcev, fantasy bralcev, ki zgodb, ki se počasi zgradijo, likov, ki se postopoma razvijejo, ne morejo brati. Nimajo potrpljenja ali želje, kakorkoli, ne gre skozi. Sanderson je eden od teh, čeprav, priznam, se meni Mistborn ni zdela napisana v počasnem tempu in me je presenetila reakcija fastburnovcev, da tudi Mistborn ne morejo. Then again, živim za Tolkien, Hobb ipd. tempo, v primerjavi z njimi se Sanderson lahko zdi hiter.

Mistborn trilogija sestoji iz treh naslovov: The Final Empire, The Well of Ascension, The Hero of Ages, treh knjig, povprečno 650 strani mojih Orion Books izvodov, ki sem jih kupila v Mladinski knjigi (slabih 10 EUR vsak izvod, paperback, oz. mehka vezava). Čudovite naslovnice, bele knjige, res mi dobro zgledajo. Angleški izvodi, slovenskega prevoda česarkoli od Sandersona (še) nimamo. Mistborn se nadaljuje v 2. ero, nekaj stoletij po prvi eri, torej prvi trilogiji, še s tremi novelami. Pridejo na vrsto.

Najlepša naslovnica