Goran Vojnović: Čefurji raus! & Đorđić se vrača

Nekje v zadnjih tednih, ki so se zdruznili v en dolg delovnik, sem naročila Vojnovićev paket ob izdaji novega romana, Đorđić se vrača. Čefurji raus! so ipak kultni, Beletrina pa je imela neko hudo akcijo, za oba romana sem dala manj kot 40 EUR. Nekje v tem obdobju sem fasala tudi hudo abstinenčno krizo zaradi pomanjkanja branja in v enem vikendu takrat požrla tri knjige, da sem si opomogla. Dve od teh sta bili ravno omenjeni Vojnovićevi.

Je že bilo prav in primerno, da sem vzela obe, saj je Đorđić se vrača nadaljevanje Čefurjev, ki sem jih od prvega branja itak že precej pozabila. Čefurji raus! so sicer top. Kot “otroku mešanega zakona” (kot sem velikokrat slišala, sicer netipične čefurske familije, kjer oče Bosanac bolje govori slovensko kot 100% Ljubljančanka mati), mi je ogromno for domačih in smešnih in veliko opisanih bolečin znanih. Vpogled v pomanjkanje komunikacije, tlačenje bolečine in katastrofalno močnega sindroma vsiljivca, ki so Fužine 15 let nazaj (pa v resnici random bosanska družina kjerkoli v Sloveniji) je bil že takrat neke vrste obliž na rane. Nismo ti samo mi ovakvi. To in jeza. Uuuuh jeza! Skratka, veliko tega štekam na neki bizarno elementarni ravni tudi ob drugem branju, morda zdaj še bolj, ko lahko gledam na vse skupaj z več distance.

Nobena prava čefurska družina ne hodi na kosila v restavracije. Še k Jovotu ne. Prvič je predrago, drugič bi se morali dve uri nekaj pogovarjat, kar je za čefursko družino prehudo. Doma v desetih minutah poješ in greš gledat dalje teve. Ali pa posodo pomivat. Zavisi od spola.
Goran Vojnović
Čefurji raus! str. 32

Đorđić se vrača je torej nadaljevanje Čefurjev. Če slučajno kdo še ni prebral Čefurji raus! pa bi raje to storil/a pred Đorđićem, preskočite naslednji odstavek.

Marko se po desetih letih nenapovedano vrne v Fužine. Piše se leto 2017, Slovenija razturava košarko, Fužine niso več Fužine, Marko pa je še zmeraj čefur. Morda najbolj nor point celega romana (ki mi je sicer nasploh boljši od Čefurji raus!), ki me je res sezul je bila Markova ugotovitev, da je kot južnjak, ki je bil rojen in živel v Sloveniji, in bil torej samo še en čefur, v Bosni spet stigmatiziran zaradi svojega priimka in porekla. Poreklom Janez, prezimenom Srbin. Pa spet ni ok. Greš v Bosno, tja, kamor bi te itak vsak Slovencelj najraje poslal, in se ti zgodba ponovi, spet nisi prav. Nisi tako kot bi moral biti. Spet si vsiljivec, pa ne zaradi česarkoli, kar si storil ali kar si kot ti sam. To je irelevantno. Važno je, kako se pišeš, kdo ti je fotr in iz kje ti je familija. Ni čudno, da se Marku odpelje.

Sto let sem rabil, da sem poštekal, da sem Srbin in da je Srbin v Visokom isto sranje kot čefur v Sloveniji. Isto sranje, drugo pakovanje. Samo da so se v Bosni čefurji pa Slovenci streljali med sabo, ne pa prcali z rodilniki pa dvojinami. Ampak jaz nisem mogel bit še enkrat čefur. Ni šans. Vse bi jaz lahko bil, transvestit, umproforac, mongoloid, cigo žarko, vse, pizda, samo ne še enkrat čefur. Ker res nisem mogel imet spet napačnega imena.
Goran Vojnović
Đorđić se vrača, str. 31

Od tu dalje vse kar Marko stori ali ne stori nekako zveni smiselno. Ga štekaš. Mogoče si misliš, budalo, upali mozak, ampak štekaš. Ta skoraj romantični, svetobolni Raskolnikov vibe dobi. S hardcore impostor sindromom, ki mu ga ne moreš zamerit, ker še tisto, kar je bil včasih dom in so bile njegove Fužine, še to je šlo v kurac. Vse je šlo v kurac, on mora pa zdaj bit. Sam, brez zaledja, brez varnostne mreže, brez ideje prihodnosti, biti. Semi-funkcionalen.

Roman požreš v enem večeru, priporočam branje enega za drugim, najprej Čefurjev, nato Đorđića, razen če se Čefurjev še zmeraj dobro spomnite. Oba romana ima Beletrina v posebni akciji za 39,00 EUR. To je manj kot 40 eur za dve knjigi trde vezave. Đabe. Pa luštno novo knjigarnico imajo na Starem trgu v Ljubljani! Sicer pa je Beletrina dostopna povsod, tudi online in tudi v e-verzijah knjig, as you know. Upam, da ponatisnejo še Figo. 

Z mosta na Preglovcu sem gledal dva labuda pa šest malih labudića. Labudi na Fužinama, to mi je bilo totalno ludilo. Samo še kremšnite začnejo Šipci prodajat, in lahko navale turisti. Samo res, kakšen je to promašaj, da si labud, a rodiš se na Fužinama. Labud čefur. Celo življenje te bodo drugi labudovi jebali v glavo, ker nisi z Bleda.
Goran Vojnović
Đorđić se vrača, str. 247

Sheila Heti: Materinstvo

A veste tisto delitev knjig, na knjige in knjige? Ki je ne morem razložiti, razen tega da je knjiga še next level in tisti, ki imate to notranjo razdelitev, veste o čem govorim. Zame je Materinstvo Sheile Heti ena teh knjig. Zaenkrat vodi na mojem notranjem seznamu the knjig leta, ki bi jih priporočila vsem.

Pri takih knjigah imam problem opisati jih, brez kvarnikov in z navdušenjem, ki taki knjigi pritiče. Vem kaj knjiga ni. To ni knjiga ženske, ki se je odločila da ne bo imela otrok in prepričuje ljudi, da je to edina prava odločitev. Ne, to ni knjiga ženske, ki se je odločila, da bo imela otroke in prepričuje vse, da je to prava odločitev. Ne, to ni knjiga ženske samo za ženske. To je knjiga, ki izjemno nazorno pokaže ta intimen notranji razgovor okoli vprašanja, ki se pojavi pri vseh – res iskreno verjamem, da pri čisto vseh – ali se razmnožiti ali ne. Če ne drugega, te družba pripravi v to, da se na eni točki glede tega opredeliš. In zato menim, da bi knjigo morali prebrati vsi, ne glede na to, kje ste pri tem vprašanju in v katero skupino bitij se definirate.

Lahko je iti s tokom. Ampak ne v nedogled.

Na zadnji strani žepnice je citat, ki opozori, da če podčrtujete knjigo ko jo berete, boste ob Materinstvu porabili cel svinčnik. Jaz navadno ne podčrtujem knjig, si pa fotografiram ali prepišem odlomke, ki me zadanejo, ki mi dajo misliti, ki si jih želim zapomniti. Pri Materinstvu sem na eni točki ugotovila, da imam toliko fotk na telefonu, da praktično fotkarim 80% romana. Tako da nekaj bo na tem. Nekaj bo na tem miselnem toku, ki ga zliva na papir, s popolnim pomanjkanjem filtra in enostavnostjo misli in kompliciranostjo overthinkanja, ki mi je tako domača in v katero se lahko potopim. Všeč mi je ta zaletava iskrenost misli, ko Heti res vse ubesedi, tudi tiste stvari, za katere vem, da jih rade zamolčimo. Da jih jaz zamolčim, se delam, da jih nisem pomislila. Ker ni a) vljudno b) primerno c) dopustno.

Zadnja stran rozike, izšla je v sklopu Fabule 2020.

Skratka, opis te knjige bi lahko sestavljal klobčič citatov, s katerimi prepričaš človeka, da je knjiga genijalna. Seveda moraš imeti rad tip filozofskega intimnega romana, ki vrže formo skozi okno (idejo s kovanci obožujem), I guess. Prebrala sem precej mešanih odzivov na roman, ampak vseeno mislim, da mu  ljudje predvsem delajo krivico s tem ko ga poskušajo popredalčkati, medtem ko ga berejo. To je feministični roman. To je roman o bejbi, ki se ne more odločit, imeti otroka ali ne. To je bizarno pisanje brez strukture, ki izpade zelo enolično, sploh v avdioknjigi. Hm. Meni se zdi, da vsi ti reviewi vidijo drevo, ne vidijo gozda. Pa ne v smislu jaz-sem-advanced-zato-štekam, ampak res se mi zdi enoplastno shranjevanje informacij pri branju tega romana zamujena priložnost. Lizanje sladoleda čez šajbo, pa to.

"Ko sem to spraševala, sploh nisem pomislila, da takrat, ko bom premagala svoje občutke negotovosti, mogoče sploh ne bova več skupaj, saj svoje občutke negotovosti premagamo šele ko smo mrtvi."
Sheila Heti
Materinstvo

Beletrina je letos marca objavila tudi res kul video s Heti, kjer odgovarja na zanimiva in izvirna vprašanja, tako da linkam ta video, poglejte ga. Materinstvo opiše kot spiralo, se pravi, ne trikotnik, ne linearno opisovanje zgodbe, spirala … in to se tako krasno poklopi z njeno interno delitvijo teksta na menstrualni cikel. Njeno opisovanje agonije, ki je pogosto/vse pogosteje PMS, to spuščanje po spirali navzdol, če želite, je stisk roke nekoga, ki razume, drugačen vpogled v to kaotičnost, tako zame, kot za partnerja in nedolžne mimoidoče, sploh, ker ti daje ta kaotičnost velikokrat občutek popolne osamljenosti.

"Kaj naj si mislim o dveh obrazih Boga, o vsesprejemajočem in ljubečem novozaveznem Bogu ovulacije ter o maščevalnem in togotnem starozaveznem Bogu PMS-a? Kako naj ju pomirim v lastnem telesu?"
Sheila Heti
Materinstvo, str. 119

V resnici ne vem, če tale predstavitev preseže navdušeno čebljanje oboževalke knjige in primerno predstavi roman (doing it justice pa to). Ampak to bo moralo biti to. Preberite ga. Lahko bi v resnici samo to napisala. Preberte ga. Zame je gospa Sheila Heti na vrhu to-read seznama, z njenimi desetimi deli (torej jih imam še devet) in grem na lov.  Da mi Cobiss najde samo Materinstvo v angleški in slovenski izdaji, se mi zdi na tej točki heretizem, hvalazarože. Torej edini slovenski prevod, ki mi je predstavil Sheilo Heti, je Beletrinin. Svoj izvod Žepne Beletrine sem sicer kupila v Mladinski knjigi, vesela ko radio, ker sem bila prepričana, da je razprodana, za pičlih 10 EUR. Na voljo je tudi v Beletrinini knjigarni, tako fizični kot spletni, ima pa seveda Beletrina tudi Biblos e-knjigarno za bralnike (tam stane 7,99 EUR). Beletrina, če rabite glasbene želje … Sheila Heti no. Prosim. Izšla je v sklopu Fabule 2020, in ravnokar se odvija Fabula 2021, tako da oči in ušesa na peclje, jaz že delam seznam.

"... ne, da bi na svetu radi videli tega novega človeka, ampak da raje vidijo, da bi bila ta ženska zaposlena s skrbjo za otroka, kakor pa da bi počela kar koli drugega. Nekaj grozečega je na ženski, ki ni zaposlena z otroki. Na taki ženski je nekaj nemirnega. Česa se bo lotila namesto tega? Kakšne težave bo zakuhala?"
Sheila Heti
Materinstvo, str. 42/43