Goran Vojnović: Čefurji raus! & Đorđić se vrača

Nekje v zadnjih tednih, ki so se zdruznili v en dolg delovnik, sem naročila Vojnovićev paket ob izdaji novega romana, Đorđić se vrača. Čefurji raus! so ipak kultni, Beletrina pa je imela neko hudo akcijo, za oba romana sem dala manj kot 40 EUR. Nekje v tem obdobju sem fasala tudi hudo abstinenčno krizo zaradi pomanjkanja branja in v enem vikendu takrat požrla tri knjige, da sem si opomogla. Dve od teh sta bili ravno omenjeni Vojnovićevi.

Je že bilo prav in primerno, da sem vzela obe, saj je Đorđić se vrača nadaljevanje Čefurjev, ki sem jih od prvega branja itak že precej pozabila. Čefurji raus! so sicer top. Kot “otroku mešanega zakona” (kot sem velikokrat slišala, sicer netipične čefurske familije, kjer oče Bosanac bolje govori slovensko kot 100% Ljubljančanka mati), mi je ogromno for domačih in smešnih in veliko opisanih bolečin znanih. Vpogled v pomanjkanje komunikacije, tlačenje bolečine in katastrofalno močnega sindroma vsiljivca, ki so Fužine 15 let nazaj (pa v resnici random bosanska družina kjerkoli v Sloveniji) je bil že takrat neke vrste obliž na rane. Nismo ti samo mi ovakvi. To in jeza. Uuuuh jeza! Skratka, veliko tega štekam na neki bizarno elementarni ravni tudi ob drugem branju, morda zdaj še bolj, ko lahko gledam na vse skupaj z več distance.

Nobena prava čefurska družina ne hodi na kosila v restavracije. Še k Jovotu ne. Prvič je predrago, drugič bi se morali dve uri nekaj pogovarjat, kar je za čefursko družino prehudo. Doma v desetih minutah poješ in greš gledat dalje teve. Ali pa posodo pomivat. Zavisi od spola.
Goran Vojnović
Čefurji raus! str. 32

Đorđić se vrača je torej nadaljevanje Čefurjev. Če slučajno kdo še ni prebral Čefurji raus! pa bi raje to storil/a pred Đorđićem, preskočite naslednji odstavek.

Marko se po desetih letih nenapovedano vrne v Fužine. Piše se leto 2017, Slovenija razturava košarko, Fužine niso več Fužine, Marko pa je še zmeraj čefur. Morda najbolj nor point celega romana (ki mi je sicer nasploh boljši od Čefurji raus!), ki me je res sezul je bila Markova ugotovitev, da je kot južnjak, ki je bil rojen in živel v Sloveniji, in bil torej samo še en čefur, v Bosni spet stigmatiziran zaradi svojega priimka in porekla. Poreklom Janez, prezimenom Srbin. Pa spet ni ok. Greš v Bosno, tja, kamor bi te itak vsak Slovencelj najraje poslal, in se ti zgodba ponovi, spet nisi prav. Nisi tako kot bi moral biti. Spet si vsiljivec, pa ne zaradi česarkoli, kar si storil ali kar si kot ti sam. To je irelevantno. Važno je, kako se pišeš, kdo ti je fotr in iz kje ti je familija. Ni čudno, da se Marku odpelje.

Sto let sem rabil, da sem poštekal, da sem Srbin in da je Srbin v Visokom isto sranje kot čefur v Sloveniji. Isto sranje, drugo pakovanje. Samo da so se v Bosni čefurji pa Slovenci streljali med sabo, ne pa prcali z rodilniki pa dvojinami. Ampak jaz nisem mogel bit še enkrat čefur. Ni šans. Vse bi jaz lahko bil, transvestit, umproforac, mongoloid, cigo žarko, vse, pizda, samo ne še enkrat čefur. Ker res nisem mogel imet spet napačnega imena.
Goran Vojnović
Đorđić se vrača, str. 31

Od tu dalje vse kar Marko stori ali ne stori nekako zveni smiselno. Ga štekaš. Mogoče si misliš, budalo, upali mozak, ampak štekaš. Ta skoraj romantični, svetobolni Raskolnikov vibe dobi. S hardcore impostor sindromom, ki mu ga ne moreš zamerit, ker še tisto, kar je bil včasih dom in so bile njegove Fužine, še to je šlo v kurac. Vse je šlo v kurac, on mora pa zdaj bit. Sam, brez zaledja, brez varnostne mreže, brez ideje prihodnosti, biti. Semi-funkcionalen.

Roman požreš v enem večeru, priporočam branje enega za drugim, najprej Čefurjev, nato Đorđića, razen če se Čefurjev še zmeraj dobro spomnite. Oba romana ima Beletrina v posebni akciji za 39,00 EUR. To je manj kot 40 eur za dve knjigi trde vezave. Đabe. Pa luštno novo knjigarnico imajo na Starem trgu v Ljubljani! Sicer pa je Beletrina dostopna povsod, tudi online in tudi v e-verzijah knjig, as you know. Upam, da ponatisnejo še Figo. 

Z mosta na Preglovcu sem gledal dva labuda pa šest malih labudića. Labudi na Fužinama, to mi je bilo totalno ludilo. Samo še kremšnite začnejo Šipci prodajat, in lahko navale turisti. Samo res, kakšen je to promašaj, da si labud, a rodiš se na Fužinama. Labud čefur. Celo življenje te bodo drugi labudovi jebali v glavo, ker nisi z Bleda.
Goran Vojnović
Đorđić se vrača, str. 247