Marc-Antoine Mathieu: Otto, uzrti človek

O, veste, danes pišem pa ljubezensko zgodbo. Mojo zgodbo z VigeVageKnjige namreč. VigeVageKnjige (VVK v nadaljevanju) so neodvisna založbica, ki izdaja risoromane, kar Otto je. Risoroman, v slovenščini, ljudje! Ko sem prvič ponesreči našla na spletu prispevek o VVK sem najprej rabila minuto, da sem prebolela dejstvo, da stvar obstaja in diha in stresa iz valilnice risoromane meni za vogalom že nekaj let, jaz pa živim v nevednosti. *dramatičen premor* Nato sem seveda naročila prvi dve knjigi (Prepovedani sad in Rdeča Rosa, tja še pridemo, no worries) in ostalo je zgodovina.

Moji jajčki, ki so trenutno doma in ne na izposoji. In izkaznica za 21 veličastnih, seveda. #važna

Morda velja omeniti, da je risoroman pravzaprav VVK skovanka, ki jo jaz uporabljam kot nekaj danega. Grafična novela, sure, risoroman zveni bolj kul. In resneje od stripa, čeprav mi tudi strip zveni čisto kul in jih rada prebiram, vidim, da jih ločujem v mislih. Strip je tista tanka knjižica Miki miške, ki smo jih nekdaj lahko kupili v trafikah (a to sploh še obstaja?), risoroman je knjiga, spojitev narisanega in napisanega, ki ustvari novo percepcijo branja literature, za moje oči izredno intenzivno izkušnjo. Sam me spravi v jok, pa skorajda ni besed v njem. Ljubim edinstvenost vsakega risoromana, stil avtorja toliko doprinese k izražanju vsebine. Še formati knjige so vsak malo po svoje, no!

Otto, uzrti človek, me je dolgo čakal. Spomnim se, da je avtor tudi obiskal Ljubljano, in uspešno sem ga zamudla. Šele po tem me je risoroman poklical, mislim, da je šel z menoj na enem od sejmov v Cankarju. Pa če obstaja boginja risoromana, je že vedela kaj počne, ker je bil tajming perfekten. Bila sem namreč ravno nekje v poglavju človeka, ko se mi je zdelo izredno nepošteno in nesprejemljivo, da moje obnašanje in čustvovanje definirajo dogodki in leta, na katere nisem mogla imeti vpliva. Predstavljajte si ta objem knjige in olajšanje ob odkritju zgodbe; kot da bi Mathieu oz. Otto šla čez to obdobje z mano, skupaj z mano žvečila frustracijo dejstva, da te definirajo začetna leta tvojega življenja. Otto namreč dobi edinstveno priložnost, motriti ta najzgodnješa leta, jih secirati iz sekunde v sekundo in dobiti ta vpogled v trenutke razvoja z védenjem odraslega človeka, v kaj so se ti trenutki razrasli. Mathieu je izkušnjo narisal in opisal tako, da je Otto zame psihološki in filozofski vrtinec vprašanja obstoja, analize lastnega obstoja iz kota zunanjega opazovalca, in pojavi se meni ključno vprašanje ali je objektivnost pregleda sploh možna, ali zopet vsebino gledaš skozi prizmo interesov in vrednot, ki so te ustvarili skozi dejanja tega istega otroštva, ki ga zdaj opazuješ, da bi ga ozavestil in s tem sebe in prizmo, ustvarjeno skozi to otroštvo, neizogibno spremenil … Risoroman, ki mi ni dal miru, ki sem ga prebrala na dušek, potem pa še enkrat počasi po majhnih požirkih in ga še zmeraj najraje odprem.

Edino ogledalo, ki ga imam doma, pa še nagne se, morala sem poskusiti, ogledalo je preveč pomembno za Otta, da se ne bi poigrala še s tem.

"Otto je uvidel, da je bila njegova osebnost v bistvu zgrajena na pozabi, pa tudi to, v kako veliki meri jo je izoblikoval ta njemu nevidni del. (Mathieu, Otto, uzrti človek, str. 41)

Marc-Antoine Mathieu je sicer francoski stripar in scenograf in ga pred Ottojem nisem poznala spljoh. Ker francosko znam 4-6 besed, njegovih drugih del ne morem raziskovati, dokler VVK ne izda novih, oz. se lotim odkrivanja v angleščini. Ampak mislim, da bi lahko izdali še kakšno. Navijam za to.

Otto, uzrti človek, sem kupila na knjižnem sejmu, sicer pa ga je možno kupiti v spletni knjigarni VigeVageKnjig (o matr, kako se pa to pravilno sklanja?) ali v njihovi knjigarnici v Šiški. Na spletni strani imajo tudi lep, jasen opis z zemljevidom, kje vse se jih da dobiti po Sloveniji (pak tudi v Trstu #trstjenaš). Čudovita bela knjiga formata, ki vam bo kravžljal OCD  (v resnici pa ga imam rada), v trdi vezavi, za 25 EUR, prevedla ga je Katja Šaponjič. Še Mathieuja!

"Vse je temeljilo na neverjetni pičlosti. Ob razvozlavanju slučajnosti je Otto spoznal, da jo je moč najti povsod; popolnoma nepomembni dogodki so ga za vedno zaznamovali, medtem ko so drugi, na videz odločilni dogodki pustili komaj kakšno sled. "Vse se nam izmuzne," je pomislil." (Mathieu, Otto, uzrti človek, str. 42)