Olga Tokarczuk: Bizarne zgodbe

Ko se je znova&končno v tem brezčasju odprla Mladinska knjiga, sem se usedla na kolo in vzhičeno oddirjala proti Konzorciju z mojim darilnim bonom, ki je čakal leto dni, da sem ga lahko porabila. Končno spet možnost dveurnega sprehajanja med policami in nabiranja knjig, radost in veselje, vam povem. Moderne klasike imam zelo rada (zbirko mislim) in v prvem štuku MKja se praktično takoj spotakneš obnje. Cincala sem med Lakoto (ta me še čaka!) in Bizarnimi zgodbami in na koncu odnesla slednjo, ker me je glasneje klicala. Nikoli ni dovolj bizarnosti v življenju in v resnici sem se v zadnjih letih precej navlekla na kratke zgodbe.

Sveže nabrani svetovi in na to-read kupčku slikana lepotica.

Olga Tokarczuk je sicer next level, nobelova nagrajenka leta 2018 (Pelji svoj plug čez kosti mrtvih je na mojem TR seznamu, kuka s kupa to-read), napisanih ima že 9 romanov, tri novelistične zbirke in dve knjigi esejev. So pa Bizarne zgodbe moje prvo srečanje z njo in priznam, všeč mi je. Še jo bom povabila na zmenek.

Bizarne zgodbe je torej zbirka desetih … bizarnih zgodb. Bizarnih kako? Da vzame neko dano resničnost, dejstvo, ali predvidevanje, kako bomo živeli ali bi lahko živeli v prihodnosti kot družba, ker so zametki že tu, in to resničnost zamakne za nekaj stopinj. Ravno toliko, da je off. Bizarno velikokrat sem pomislila med branjem ali na koncu zgodbe, da tole je bilo pa res bizarno, pa ne le zato, ker mi je beseda bizarno všeč. Presenetil me je skorajda sci-fi element nekaterih zgodb, ki se dogajajo v prihodnosti. Te so me morda tudi najbolj pritegnile, predvsem zato, ker se opisana stanja družbe in posameznika niti ne zdijo tako zelo daleč in nerealna. Če bi morala izbrati meni tri najljubše, so to najbrž Obisk, Transfugij in Koledar človeških praznikov, čeprav iskreno, je težko izbrati, ker takoj najdem še tri, ki bi jih želela izpostaviti, pa smo potem že čez polovico seznama in stvar izgubi smisel.

“Človek, ki ga vidiš, ne obstaja zato, ker ga vidiš, temveč zato, ker on gleda tebe.”

Olga Tokarczuk, Potnik, str. 7, Bizarne zgodbe

Obisk opisuje sestav družbe, kjer lahko vsak, ki je dovolj premožen, funkcionira z nekaj svojimi kloni (bogatejši ko si, več jih imaš, seveda). V družbi, kjer moramo biti vsi za vse (pa ne napol, temveč vsi strokovnjaki za vsaj 5 različnih področij, pa vsako področje mora imeti svoj Insta profil, kenede) se zdi delitev svojih delovanj, nagonov, zadolžitev in strasti na večkratnik mene skorajda mamljiva in nekaj, kar gotovo (po)tuhtajo v kakšnem laboratoriju. Vendar je to zgolj nekaj danega v zgodbi, kar je v ospredju, je opazovanje zakonitosti delovanja med kloni in med soljudmi, kako se s tem, ko se podvojimo, potrojimo, početverimo, zapremo v neprodušen krog, iz katerega je stik z drugim človekom nekako nehigieničen in izjemno invaziven. Individualistična družba, doterana do te skrajnosti, da živiš le s svojimi kloni, katerim ne smeš pogledati pregloboko v oči, obenem pa z njimi izkazuješ zunanji status. Popolna osama v večkratniku sebe in perfektna, premišljena fasada za zunanji svet, predvsem pa grozljiva vsakdanjost in navadnost tega.

O. Tokarczuk, Transfugij, str. 79, Bizarne zgodbe

Transfugij, uh, ta me je morda najbolj sezula. Ločitev človeka od vsega naravnega. Vsega. Matematičen obračun s čustvi, reakcijami, vsem notranjim, pustimo naravo kot tako, tisto je itak že passé. In obenem kraljestvo visoke tehnologije, s katero lahko vse tiste neprilagojence na krasni novi svet, vrnemo nazaj v naravo, v divjino. Seveda je tudi to zgolj perfektna storitev, cena zanjo pa popolna odpoved lastni človeškosti. Spet vnos scifi elementa, ampak tako vrhunsko spolirano ogledalo temu, kar postajamo, da je stvar res scary. Morda kar malo Black mirror viba, če ste ga gledali. Ko je najbolj grozljiv moment vsega kar vidiš v tisti epizodi tisti trenutek, ko si rečeš, ej, sam to se v resnici legit lahko zgodi. E, to.

Koledar človeških praznikov prizmo bizarnosti potegne čez vero. Kako bi izgledalo, če bi dejanske praznike lahko dejansko vsako leto izvajali, na subjektu čaščenja? Da bi Kristus (ali kdorkoli želite) vsako leto res moral vstati od mrtvih. Tako, dejansko. Kdo je ta Kristus? S katerega planeta, dimenzije, časa in zakaj vsako leto umre, da na novo vstane? Zakaj to ljudje potrebujemo? Ali ni obravnavanje nekoga kot božanstvo morda najbolj nehumano početje, ki ga temu subjektu lahko prizadejemo in ali ni ravno to point čaščenja?

Namenoma spuščam druge draguljčke, fantastičen plot twist v Gori vseh svetih, pa nevarnost samoumevnosti materinske ljubezni v Ozimnici in relativnost resnice in resničosti v Srcu ter Resnični zgodbi. Kar meni najbolj dogaja poleg same zgodbe je izbor besed, način pisanja, ki zna postaviti vsako črko tja kjer mora biti, slow food večerja z vrhunskim vinom, nasiti me, prisežem, tu nazdravljam tudi prevajalki Jani Unuk.

Ko je umrla, ji je priredil spodoben pogreb. Prišle so vse njene prijateljice, sključene starejše ženske v baretkah, v po naftalinu zaudarjajočih kožuhih z ovratniki iz nutrije, iz katerih so kot veliki bledi gomolji štrlele njihove glave. Ko se je krsta na od dežja mokrih vrveh spustila navzdol, so začele obzirno pohlipavati, potem pa so, stisnjene v gručice pod malimi kupolami zložljivih dežnikov z najbolj nezaslišanimi vzorci, krenile proti avtobusnim postajališčem.

Olga Tokarczuk, Ozimnica, str. 23, Bizarne zgodbe

Bizarne zgodbe Olge Tkarczuk (v prevodu Jane Unuk) sem kupila v Mladinski knjigi, za slabih 25 eur (trda vezava), izšla je pri Cankarjevi založbi v Modernih klasikih. Sicer imamo lepo število prevedenih del (k sreči, poljšična ni moja jaća strana and that’s an understatement), cobiss v knjižnicah poleg Bizarnih zgodb najde: Beguni; Jakobove bukve ali Veliko popotvanje čez sedmero meja, petero jezikov in troje velikih ver, če sploh ne štejemo tistih malih; Dnevna hiša, nočna hiša; Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, Pravek in drugi časi. Sicer vsi romani, ampak kratke zgodbe so odličen, meni posebno ljub, format, s katerim se lahko spoznamo z Olgo. My kind of weird!

To je pomembna kombinacija: ustvarjati in živeti. Ničesar več ne potrebujem.

O. Tokarczuk, Obisk, str. 45, Bizarne zgodbe